Prijava z geslom
Pozabljeno geslo

 

Postopek priprave izdelkov interoperabilnosti

 

Izdelek primeren za objavo v portal NIO mora urednik repozitorija pripraviti na način, ki zadosti vsem vsebinam v portalu NIO. Glede na posamezen nivo oziroma podnivo interoperabilnosti je treba opredeliti določen nabor podatkov oziroma informacij glede posameznega izdelka. Pri tem gre za dva sklopa podatkov:


·        splošni podatki - predviden je nabor podatkov, ki je skupen za vse izdelke interoperabilnosti.
·        specifični podatki - ti podatki so vezani na vsak posamezen tip izdelka in zajemajo vsebine za celovito prijavo posameznega izdelka.

V skladu z evropskim interoperabilnostnim okvirom, tudi NIO vključuje:
o       Politični okvir
o       Pravno interoperabilnost
o       Organizacijsko interoperabilnost
o       Semantično interoperabilnost
o       Tehnično interoperabilnost
 
 

Kaj in kako objavljamo v Portal NIO?


Portal NIO je spletno mesto za objavljavo izdelkov in v skladu s politiko razvoja elektronskega poslovanja v javni upravi, se z njihovo objavo vzpostavlja slovenski konceptualni model interoperabilnostnega okvira, ki je skladen tudi z evropskim nacionalnim interoperabilnostnim okvirom EIF.
 

1       Politični okvir interoperabilnosti

Politični okvir interoperabilnosti opredeljuje projekte, ki vzpostavljajo in razvijajo učinkovito elektronsko poslovanje javne uprave, da bi, skladno s prenovljenimi poslovnimi procesi izboljšali načine dela ter omogočili bolj učinkovito, hitrejše, široko dostopno in manj birokratsko poslovanje javne uprave.
 

2       Pravna interoperabilnost

Pravna interoperabilnost pomeni, da obstaja usklajena zakonodaja med sodelujočimi institucijami na nacionalni ravni kot tudi med javnimi upravami držav članic EU, z namenom, da si izmenjujejo relevantne informacije na elektronski način. Vsaka javna uprava prispeva k zagotavljanju skupnih evropskih javnih storitev tudi znotraj svojega nacionalnega pravnega okvira. Nivo pravne interoperabilnosti lahko upošteva in določa :
  • Memorandum
  • Odločba
  • Pogodba
  • Pravilnik
  • Sklep
  • Soglasje
  • Uredba
  • Zakon
S prenosom EU direktiv v nacionalno zakonodajo, se pravna interoperabilnost v celoti uresničuje med državami članicami. Pravna interoperabilnost vključuje posebno pozornost in skrb za dosledno spoštovanje zakonodaje s področja varstva podatkov, ki veljavna v državi izvora informacij kot v državi, ki informacije prejema.
 

3       Organizacijska interoperabilnost

 Organizacijski nivo interoperabilnosti določa in natančno opredeljuje vsa ključna pravila medorganizacijskega (so)delovanja ter določa razmerja in postopke med sodelujočimi. Na osnovi sporazuma se sodelujoči dogovorijo zakaj in kdaj se bodo izmenjevali podatki, kakšna pravila se bodo upoštevala, da bodo zagotovili varno izmenjavo na čim bolj optimalen način  in kako bodo realizirali želene cilje. Sodelujoči se morajo sporazumeti glede skupnega standarda za opis poslovnih procesov, v katere se hkrati predvideva tudi prenova poslovnih procesov. Le-ta se začne z njihovo analizo s ciljem, da se poenoti razumevanje taksonomije procesov.

 
  • Medorganizacijski dogovori postavljajo skupna pravila in dogovore glede povezovanja informacijskih sistemov, pridobivanja podatkov iz podatkovnih zbirk ter druge dogovore o načinu izvajanja in spremljanja projektov:
- Pravila medorganizacijskega sodelovanja, vključno z navedbami veljavnih predpisov, ki so podlaga za sodelovanje,
    • - Pravila izvajanja razvoja informacijskih sistemov, ki jih je treba upoštevati, tudi zaradi zagotavljanja skladnosti izvajanja projektov informatizacije med organizacijami,
    • - Pravne podlage za storitve/postopke predstavljajo pomemben vidik podrobnih specifikacij posamezne storitve, postopka, vsebine zbirke podatkov ter zahtev po integriranosti podatkovnih vsebin,
    • Lastnik podatkov je vedno institucija, ki jih ustvari, ne glede na to ali je organizacija zasebnega sektorja ali nevladna organizacija. Lastnik vseh podatkov znotraj javnega informacijskega sistema je država. Odgovornost za strukturo in vsebino podatkov tako nosi organizacija, ki administrira podatke, Institucije, ki vstopajo v interoperabilnost si med seboj izmenjujejo podatke le z dovoljenjem osebe, ki jo podatki opisujejo oziroma opredeljujejo.
    • Vsaka institucija določi omejitve dostopa znotraj lastnega informacijskega sistema. Uporaba gnezdenih storitev pa je stvar dogovora med samimi institucijami oziroma protokolov o zaupanja vrednih povezavah med sistemi.

4       Semantična interoperabilnost

Semantični nivo interoperabilnosti mora opredeliti in določiti vsebine, ki bodo nedvoumno pokazale pomen posameznega elementa ter zagotovile možnosti, da se elementi informacijskih sistemov, pri nadaljnjem razvoju ustrezno uskladijo v pomenskem smislu.
  •  
  • CoreVoc
  • Entitete
  • podatkovni meta modeli predstavljajo enega najpomembnejših semantičnih izdelkov. Gre predvsem za poenotenje pojmovanja vsebin in določanje njihovih elementarnih opisnih podatkov (entiteta Oseba, Lokacija, Javne storitve, Podjetja).
  • Podatkovni vmesniki
  • podatkovni vmesniki predstavljajo ključni mehanizem za komuniciranje dveh zbirk. Zaradi tega je treba podati njihove tehnične in vsebinske opise, ki jih bodo lahko ostali udeleženci v interoperabilnostnem sodelovanju vnaprej pregledovali. Namen je, da se lahko uporabniki na podlagi informacij odločijo, ali lahko nek vmesnik ponovno uporabijo oziroma morajo naročati razvoj novega.
  • Semantična orodja
  • obsegajo posebne vrste zbirk, ki so enostavne in imajo jasno določeno zalogo vrednosti. To so predvsem različni šifranti, klasifikacije, razredi, ontologije, nomenklature, slovarji , hierarhične ureditve in podobno. Ta orodja bi se morala logično centralizirano uporabljati za vse sisteme in organizacije vključene v interoperabilnost. Izvajalce razvoja informacijskih sistemov se tako mora pozivati, da so dolžni uporabljati ta orodja oziroma se za vsako odstopanje od predpisanih orodij pa se morajo posvetovati z naročnikom. To pa pomeni, da mora vsako semantično orodje biti upravljano pri samo eni instituciji ter dano v uporabo vsem. Primer je lahko register prostorskih enot, ki ga pripravlja in vzdržuje GURS.
  • XML sheme
  • predstavljajo bolj tehničen semantični meta model, kako je treba oblikovati konkretne XML zapise različnih vsebin. Vsak tako oblikovan element mora slediti vnaprej dogovorjenemu standardu priprave, da se lahko v prihodnje zagotovi čim bolj interoperabilno uporabo že pripravljenih vsebin.
  • Zbirke podatkov
  • Zbirka podatkov je vsaka strukturirana oblika podatkov, ki omogoča shranjevanje istovrstnih in pomensko enakih podatkov. Zbirke se lahko pojavljajo v obliki registrov, evidenc, razvidov, seznamov, semantičnih orodij in podobnih strukturiranih vsebin. Pri oblikovanju izdelkov je treba zagotoviti, da vsak interoperabilnostni izdelek vsebuje ključne informacije za določeno zbirko podatkov, s čimer se potencialnim uporabnikom pove, kakšne so lastnosti posamezne zbirke. Na ta način se zagotovi, da so potencialni uporabniki podatkov iz določene zbirke, vnaprej seznanjeni z njeno vsebino in lahko pri izvajanju projektov učinkoviteje oblikujejo svoje zahteve. (ADMS, DCAT-AP) 
  •  

5       Tehnična interoperabilnost

Tehnični nivo zajema tiste ključne tehnične elemente, ki so potrebni za interoperabilno oblikovanje informacijskih sistemov. Na podlagi določil NIO se tako uskladijo in dogovorijo standardizirane vsebine, ki jih vsi uporabljajo v skladu s svojimi potrebami. V kolikor je treba določene vsebine dodati, morajo predlagatelji sprožiti postopek za izvedbo spremembe, ki jo skrbnik obravnava in potrjuje v skladu s postopkom. V nadaljevanju je predstavljena izhodiščna delitev predvidenih izdelkov NIO:
 
  • Arhitektura distribuiranih rešitev
  • v okviru teh izdelkov se opredelijo sprejemljivi arhitekturni standardi distribuiranja in povezovanja informacijskih sistemov
  • Dostop do poštnih predalov
  • ker je v današnjem času na razpolago izredno veliko možnosti za uporabljanje elektronske pošte, mora biti v okviru interoperabilnosti odgovorjeno oziroma dogovorjeno tudi na vprašanja povezana z uporabo in dostopanjem do poštnih predalov
  • Dostopnost - principi oblikovanja vmesnikov
  • določanje standardov preko katerih uporabniki dostopajo do podatkov
  • EDI standardi
  •  zaradi zagotavljanja nemotene izmenjave podatkov je treba določiti tudi tehnologije in protokole standardov za izmenjevanje podatkov.
  • Integracija podatkov in vmesna oprema
  • izdelki tega tipa morajo odgovoriti na vprašanja glede načina in tehnologije integracije podatkov ter uporabljene vmesne opreme
  • Mrežne storitve
  • v izdelkih je treba opisati in določiti standarde oblikovanja mrežnih storitev, preko katerih bodo sistemi komunicirali med seboj
  • Nabori znakov
  • določiti je treba omejeno mnogo (praviloma samo en) standardov uporabe kodnih tabel znakovnih zapisov.
  • Posredovanje in varnost sporočil
  • predvideti je treba načine in varnostne zahteve za posredovanje sporočil. Ti morajo biti oblikovani na standardizirane načine.
  • Predstavitev podatkov in izmenjava
  • standardi predstavljanja podatkov in modelov za njihovo izmenjavo. Tukaj je mišljen predvsem standardiziran način, po katerem uporabniki lahko dostopijo do podatkov.
  • Protokoli posredovanja datotek in sporočil
  • zaradi zagotavljanja ustreznega spremljanja in sledljivosti pri izmenjevanju datotek in sporočil ter spremljanju izmenjanih vsebin, morajo biti pripravljeni tudi izdelki s temi opisi
  • Skupna avtorstva
  • določiti je treba standardne oblike skupnih avtorstev rešitev (npr. odprti standard)
  • Spletne storitve
  • tovrstniizdelki morajo vsebovati nabor določil, s katerimi se jasno opredelijo načini razvoja in vzpostavljanja spletnih storitev za zagotavljanje integracije različnih delov sistemov.
  • Storitve javnih imenikov in domenskih imen
  • zaradi poenostavitev uporabe in vzpostavljanja informacijskih sistemov je treba doreči načine oziroma standarde poimenovanja navedenih vsebin, s čimer se zagotovi logično obvladljiva poimenovanja.
  • Storitve medsebojnih povezav
  • izdelkov morajo opredeljevati predvidene standardizirane načine za oblikovanje in vzpostavljanje povezav med sistemi
  • Storitve shranjevanja sporočil
  • zaradi zagotavljanja preverjanja in pregledovanja preteklih odločitev , morajo izdelki te vrste predvideti močne oblike storitev za shranjevanje sporočil
  • Tipi datotek in formati dokumentov
  • zaradi zagotavljanja nemotene izmenjave, je treba določiti omejeno število priznanih dokumentnih tipov in formatov (npr. .doc, .rtf, .pdf)
  • Večkanalni dostopi
  • določanje kanalov preko katerih uporabniki lahko dostopijo do podatkov
  • XML standardi
  • izdelki uporabljenih XML tehnoloških standardov morajo omogočati podporo oblikovanju XML shem na čim bolj standardiziran način za vse informacijske sisteme.
  • Zgoščevanje datotek
  • določiti je treba čim bolj enovit način in uporabljena orodja za zgoščevanje datotek (npr. .zip, .rar)
 
[1]http://www.semic.eu/semic/view/snav/Conformance/specification.xhtml?cid=25276

Temeljna načela evropskih javnih storitev, ki jih smiselno upoštevamo pri izgradnji NIO

 

Splošna načela dobrega upravljanja, ki so pomembna v postopku vzpostavljanja evropskih javnih storitev, opisujejo okolje, v katerem se odloča o evropskih javnih storitvah in v katerem se te izvajajo. Med seboj se dopolnjujejo ne glede na njihovo različno naravo, npr. politično, pravno ali tehnično naravo.

Dvanajst temeljnih načel EIF je mogoče razporediti v tri kategorije:
  • prvo načelo določa okvir za ukrepanje EU v zvezi z evropskimi javnimi storitvami;
  • naslednja skupina temeljnih načel odraža generične potrebe in pričakovanja uporabnikov (2–8);
  • zadnja skupina načel zagotavlja temelj za sodelovanje med javnimi upravami (9–12).

1.2 Temeljno načelo 1: subsidiarnost in sorazmernost

Prvo temeljno načelo poziva k subsidiarnosti in sorazmernosti, kot sta določeni v Pogodbi EU.
Načelo subsidiarnosti zahteva, da se odločitve EU sprejemajo čim bližje državljanom. Z drugimi besedami EU ne ukrepa, razen če je njeno ukrepanje učinkovitejše od ukrepanja na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni.
Načelo sorazmernosti omejuje ukrepanje EU na to, kar je potrebno za doseganje dogovorjenih ciljev politike. To pomeni, da bo EU izbrala rešitve, ki puščajo največ možne svobode državam članicam.
Subsidiarnost in sorazmernost veljata tudi za opravljanje evropskih javnih storitev in zato za izmenjavo informacij, ki so potrebne za izvajanje takšnih storitev. Izmenjava informacij in skupno izvajanje evropskih javnih storitev bosta rezultat zakonodaje EU ali rezultat prostovoljnega in proaktivnega sodelovanja javnih organov pri koordiniranih pobudah.

1.3 Temeljno načelo 2: osredotočenost na uporabnika

Namen javnih storitev je izpolniti potrebe državljanov in podjetij. Natančneje, te potrebe morajo določiti, katere javne storitve se zagotavljajo in kako.
Na splošno, državljani in podjetja bodo pričakovali:
  • dostop do uporabniku prijaznih storitev na varen in prožen način, ki omogoča personalizacijo;
  • večkanalno izvajanje, s čimer se omogoči dostop do storitev na kakršen koli način, od kjer koli in kadar koli;
  • dostop do enotne kontaktne točke, celo kadar mora sodelovati več uprav, da bi opravile storitev;
  • da bodo morali zagotoviti le informacije, ki so potrebne za pridobitev javne storitve, in da bodo vse informacije upravam predložili samo enkrat;
  • da uprave spoštujejo zasebnost.
 

1.4 Temeljno načelo 3: vključevanje in dostopnost[1]

Uporaba IKT mora ustvariti enake priložnosti za vse državljane in podjetja s celovitimi storitvami, ki so dostopne javnosti brez kakršne koli diskriminacije.
Vključevanje pomeni, da se vsem omogoči, da v celoti izkoristijo priložnosti, ki jih ponujajo nove tehnologije, za premagovanje socialnih in ekonomskih pomanjkljivosti in izključenosti. Dostopnost zagotavlja, da lahko invalidni ljudje in starejši uporabljajo javne storitve na isti ravni kot ostali državljani.
Vključevanje in dostopnost morata biti del celotnega razvojnega življenjskega cikla evropskih javnih storitev v smislu dizajna, vsebine informacij in izvajanja, kot določajo specifikacije za e-dostopnost, ki so splošno priznane na evropski in mednarodni ravni[2].
Vključevanje in dostopnost navadno zajemata večkanalno izvajanje. Tradicionalno izvajanje storitev na papirju ali osebno prek pulta se mora izvajati še naprej skupaj z elektronskimi storitvami, da imajo državljani možnost izbire glede dostopa.
Vključevanje in dostopnost je mogoče izboljšati prek zmožnosti sistema, da tretjim stranem omogoči opravljanje storitev v imenu državljanov, ki ne morejo – trajno ali začasno – opravljati javnih storitev neposredno.
Priporočilo 1. Javne uprave morajo zagotoviti, da so javne storitve dostopne vsem državljanom, vključno z invalidnimi osebami in starejšimi, kot določajo specifikacije za e-dostopnost, ki so splošno priznane na evropski in mednarodni ravni.

1.5 Temeljno načelo 4: varnost in zasebnost

Državljanom in podjetjem je treba zagotoviti, da njihova interakcija z javnimi upravami  poteka v okolju, v katerem vlada zaupanje, in je popolnoma v skladu z zadevnimi predpisi, npr. o zaupnosti in varovanju podatkov. To pomeni, da morajo javne uprave jamčiti za zasebnost državljanov in zaupnost informacij, ki jih predložijo podjetja.
V skladu z varnostnimi omejitvami bi morali imeti državljani in podjetja pravico, da preverijo informacije, ki so jih uprave pridobile o njih, ter se posvetovati, ali je te informacije mogoče uporabiti za namene, drugačne od tistih, za katere so bile prvotno predložene.
Priporočilo 2. Javne uprave morajo upoštevati specifične potrebe posamezne evropske javne storitve v okviru skupne varnostne politike in politike glede zasebnosti.

1.6 Temeljno načelo 5: večjezičnost

Pri načrtovanju evropskih javnih storitev je treba natančno upoštevati večjezičnost. 
Poiskati je treba ravnovesje med pričakovanji državljanov in podjetij glede opravljanja storitev v njihovih jezikih ter sposobnostjo javnih uprav držav članic, da ponudijo opravljanje storitev v vseh uradnih jezikih EU.
V idealnem primeru bi morale biti evropske javne storitve, ki se opravljajo po vsej EU, na voljo v vseh uradnih jezikih EU, da se upoštevajo pravice in pričakovanja evropskih državljanov.
Večjezičnost ni pomembna le na ravni komunikacije z uporabnikom, ampak na vseh ravneh pri načrtovanju evropskih javnih storitev. Na primer, izbire glede predstavitve podatkov lahko omejujejo sposobnost za podporo različnih jezikov.
Večjezični vidik interoperabilnosti postane ponovno očiten, ko evropske javne storitve zahtevajo izmenjave med sistemi IKT prek jezikovnih meja, ker je treba ohraniti pomen informacij, ki se izmenjujejo. Kadar koli je to mogoče, je treba informacije prenesti v obliki, ki ni odvisna od jezika in o kateri se dogovorijo vse vpletene strani.
Priporočilo 3. Javne uprave morajo pri vzpostavljanju evropskih javnih storitev uporabljati informacijske sisteme in tehnične strukture, ki omogočajo večjezičnost.

1.7 Temeljno načelo 6: upravna poenostavitev

Podjetja zbirajo velike količine informacij, pogosto zgolj zaradi pravnih obveznosti, od česar nimajo nobenih neposrednih koristi, prav tako to ni potrebno za doseganje ciljev zakonodaje, ki določa te obveznosti. To ustvarja precejšnjo upravno obremenitev[3], ki jo je mogoče izraziti kot stroške podjetij.
Zato je Evropska komisija januarja 2007 predlagala zmanjšanje upravne obremenitve za podjetja za 25 % do leta 2012. Za dosego tega cilja bodo javni organi po Evropi morali sodelovati pri pripravi evropskih javnih storitev.
To načelo je tesno povezano s temeljnim načelom 2 – osredotočenost na uporabnika.

1.8 Temeljno načelo 7: preglednost

Državljani in podjetja morajo biti sposobni razumeti upravne postopke. Prav tako morajo imeti pravico, da lahko sledijo upravnim postopkom, ki jih zadevajo, ter imeti vpogled v utemeljitve odločitve, ki vplivajo nanje.
Preglednost prav tako omogoča državljanom in podjetjem, da podajo svoje mnenje o kakovosti opravljenih javnih storitev, prispevajo k njihovemu izboljšanju in izvajanju novih storitev.

1.9 Temeljno načelo 8: ohranjanje informacij

Zapise[4] in informacije v elektronski obliki, ki jih uprave hranijo za postopke dokumentiranja in odločitve o tem, je treba ohraniti. Cilj je zagotoviti, da zapisi in druge oblike informacij ohranijo čitljivost, zanesljivost in celovitost ter je do njih mogoče dostopati, dokler jih potrebujemo, in sicer ob upoštevanju varnosti in zasebnosti.
Za zagotovitev dolgoročne ohranitve elektronskih zapisov in drugih oblik informacij je treba izbrati pravo obliko, da se zagotovi dolgoročna dostopnost, vključno z ohranitvijo s tem povezanih elektronskih podpisov in drugih elektronskih certifikatov, kot so pooblastila.
Za vire informacij v lasti nacionalnih uprav, ki z njimi tudi upravljajo, je ohranjevanje zgolj nacionalno vprašanje. Za evropske javne storitve in informacije, ki niso popolnoma nacionalne, postane ohranjanje evropsko vprašanje, ki zahteva ustrezno „politiko ohranjanja“.
Priporočilo 4. Javne uprave morajo skupaj oblikovati dolgoročno politiko ohranjanja za elektronske zapise, povezane z evropskimi javnimi storitvami.

1.10 Temeljno načelo 9: odprtost 

V okviru EIF je odprtost pripravljenost oseb, organizacij ali pripadnikov skupnosti istega interesa, da med seboj delijo znanje in spodbudijo razpravo znotraj skupnosti, pri čemer je končni cilj izboljšanje znanja in uporaba tega znanja za rešitev težav.
Medtem ko upošteva varstvo podatkov in zasebnost, interoperabilnost vključuje delitev informacij med sodelujočimi organizacijami in s tem pomeni odprtost.
Uporaba načela odprtosti pri skupnem razvoju po naročilu narejenih programskih sistemov evropskim javnim upravam omogoča pridobivanje rezultatov, ki jih je mogoče med seboj povezati, ponovno uporabiti in izmenjati, kar lahko prav tako izboljša učinkovitost.
Zato si morajo evropske javne uprave prizadevati za odprtost ob upoštevanju potreb, prednostnih nalog, obstoječih sistemov, proračuna, stanja na trgu in številnih drugih dejavnikov.
Priporočilo 5. Javne uprave si morajo prizadevati za odprtost, ko sodelujejo za vzpostavitev evropskih javnih storitev, pri čemer upoštevajo njihove prednostne naloge in omejitve.

1.11 Temeljno načelo 10: ponovna uporaba

Ponovna uporaba pomeni, da javne uprave, ko se soočijo z določeno težavo, poskušajo to težavo odpraviti na podlagi dela drugih, tako da proučijo razpoložljive možnosti, ocenijo njihovo uporabnost ali relevantnost za težavo ter se odločijo za uporabo rešitev, ki so se drugje izkazale kot koristne.
To pomeni, da morajo biti javne uprave pripravljene z drugimi deliti svoje rešitve, koncepte, okvire, specifikacije, orodja in sestavne dele. To je mogoče olajšati z uporabo načela odprtosti, kot je opisano zgoraj.
Ponovna uporaba in izmenjava vodita k sodelovanju z uporabo platform za sodelovanje[5], proti obojestransko koristnim in dogovorjenim skupnim ciljem.
Zato je ponovna uporaba ključna za učinkovit razvoj evropskih javnih storitev.
Priporočilo 6. Javne uprave se spodbujajo k ponovni uporabi in izmenjavi rešitev ter k sodelovanju pri razvoju skupnih rešitev pri opravljanju evropskih javnih storitev.

1.12 Temeljno načelo 11: tehnološka nevtralnost in prilagodljivost

Pri vzpostavljanju evropskih javnih storitev se morajo javne uprave osredotočiti na funkcionalne potrebe in odložiti odločitve glede tehnologije, kolikor dolgo je to mogoče, da se izognejo vsiljevanju specifičnih tehnologij ali produktov svojim partnerjem ter da se lahko prilagodijo hitro razvijajočemu se tehnološkemu okolju.
Javne uprave morajo zagotoviti dostop do javnih storitev, ki je neodvisen od specifične tehnologije ali produkta.
Priporočilo 7. Javne uprave pri vzpostavljanju evropskih javnih storitev ne smejo vsiljevati nobenih specifičnih tehnoloških rešitev državljanom, podjetjem in drugim upravam.

1.13 Temeljno načelo 12: učinkovitost in uspešnost

Javne uprave morajo zagotoviti, da rešitve služijo podjetjem in državljanom na najbolj učinkovit in uspešen način ter zagotavljajo najboljšo vrednost za denar davkoplačevalcev.
Obstaja več načinov za oceno vrednosti, ki jo zagotavljajo rešitve glede javnih storitev, vključno s področji, kot so donosnost naložb, skupni stroški lastništva, večja prožnost in prilagodljivost, manjša upravna obremenitev, večja učinkovitost, manjše tveganje, preglednost, poenostavitev, boljše delovne metode in priznavanje dosežkov in kompetenc javne uprave.

                      Priporočilo 8.              Javne uprave morajo svoje okvire interoperabilnosti uskladiti z evropskim okvirom interoperabilnosti, da upoštevajo evropsko razsežnost opravljanja                       javnih storitev.


[2]       Glej tudi pooblastilo za standardizacijo ES št. 376 o pripravi evropski standardov za javna naročila dostopnih proizvodov in storitev IKT (http://ec.europa.eu/information_society/activities/einclusion/archive/deploy/pubproc/eso-m376/a_documents/m376_en.pdf ).
[3]       http://ec.europa.eu/enterprise/admin-burdens-reduction/faq_en.htm.
[4]       Kot določajo vzorčne zahteve za upravljanje elektronskih zapisov (MOREQ): je zapis (a) dokument, ki ga pripravijo ali prejmejo osebe ali organizacije med svojim poslovanjem ter ga zadevna oseba ali organizacija zadrži.
[5]       Na ravni EU so bile vzpostavljene različne platforme za izmenjavo odprtokodne programske opreme (http://www.osor.eu/), semantičnih sredstev (http://www.semic.eu/) in najboljših praks (http://www.epracice.eu/). Evropska komisija je prav tako ustvarila EUPL (http://www.osor.eu/eupl), da bi olajšala izmenjavo programske opreme.