Prijava z geslom
Pozabljeno geslo

Katalog

V katalogu NIO so objavljeni izdelki slovenskega interoperabilnostnega okvira. Izdelki (v kontekstu NIO) so viri in sredstva, ki jih javni sektor uporablja kot pomembne, skupne gradnike pri razvoju informacijsko tehnoloških rešitev. 

FILTRI


PODROČJE

Informacijska družba (6)
Splošno (3)
Javna uprava, upravni postopki in informacijska varnost (2)
Znanost in tehnologija (1)
Kultura (1)

GRADNIK

Interoperabilnostni okvir, centralne aplikacije (2)
Skupne metodologije in politike (2)
Centralni infrastrukturni gradniki (2)
Digitalne identitete, elektronski podpis ter e-Dokumenti (2)

RAVEN INTEROPERABILNOSTI

Organizacijska interoperabilnost (3)
E-storitve (3)
Pravna interoperabilnost (2)
Tehnična interoperabilnost (1)

PODRAVEN INTEROPERABILNOSTI

Nacionalni interoperabilnostni okvir (2)
e-Storitve (2)
Drugo (1)
Dostopnost - principi oblikovanja vmesnikov (1)
Memorandum (1)
Sklep (1)
Politika NIO (1)
Vse podravni interoperabilnosti

STATUS

Priporočen (5)
Sprejet (2)
Obvezen (2)

FORMAT

PDF (5)
DOCX (1)

INSTITUCIJA

MINISTRSTVO ZA JAVNO UPRAVO (6)
Ministrstvo za digitalno preobrazbo (2)
Ministrstvo za kulturo (1)

9 Rezultatov v katalogu

Razvrsti po

Načrt razvoja gigabitne infrastrukture do leta 2030 predstavlja strateški načrt Republike Slovenije za vzpostavitev – delno pa tudi za spodbujanje uporabe – infrastrukture, ki bo omogočala gigabitno povezljivost vseh slovenskih gospodinjstev oziroma domov ali stanovanj, podjetij in glavnih spodbujevalcev družbeno-gospodarskega razvoja, obenem pa tudi neprekinjeno pokritost z omrežjem 5G vseh mestnih in drugih naseljenih območij ter glavnih prizemnih prometnih poti. Načrt je v celoti usklajen s temeljnimi digitalnimi cilji Evropske unije na področju povezljivosti, pri čemer v njem niso obravnavani tisti digitalni cilji na področju digitalne infrastrukture, ki bodo predmet drugih strateških dokumentov in javnih politik. Načrt vključuje cilje in potrebne ukrepe na področju razvoja gigabitne infrastrukture, da se Slovenija do leta 2030 uvrsti med digitalno najnaprednejše države in da se zagotovi gigabitna povezljivost za vsa gospodinjstva na podeželju in v mestih ter pokritost z omrežjem 5G za vsa naseljena območja. V načrtu je med ključnimi vmesnimi cilji, ki morajo biti izpolnjeni do leta 2025, predvidena zagotovitev dostopa do interneta s hitrostjo najmanj 100 Mb/s za vsa slovenska gospodinjstva, ki se lahko nadgradi v gigabitno hitrost. Načrt je podlaga za usmerjanje finančnih sredstev mehanizma za okrevanje in odpornost ter finančnih sredstev kohezijske politike v obdobju 2021–2027 in drugih javnih sredstev na tem področju. S tega vidika se izpolnjuje predhodni pogoj za izvajanje ukrepov gradnje širokopasovne infrastrukture na belih lisah in za spodbujanje povezljivosti z uporabo najustreznejših tehnologij. Vlada Republike Slovenije je 25. avgusta 2022 sprejela Načrt razvoja gigabitne infrastrukture do leta 2030. Z dodatkom k načrtu so podrobneje opredeljeni ključni kazalniki uspešnosti pri doseganju strateških ciljev Republike Slovenije na področju razvoja gigabitne infrastrukture do leta 2025, kot so opredeljeni v 4. poglavju načrta.

Na voljo kot: DOCX
Izdelek | Verzija: 0.1 | Datum zadnje spremembe: 01.09.2023 | 202 ogledov

Ministrstvo za digitalno preobrazbo

Nacionalni okvir interoperabilnosti - Portal NIO

Portal NIO (nacionalni interoperabilnostni okvir) je nacionalna spletna točka za objavo interoperabilnostnih rešitev in izdelkov javnega sektorja. Predstavlja osnovno orodje za objavljanje, spremljanje in uporabo različnih interoperabilnostnih izdelkov (tehničnih, semantičnih, organizacijskih, pravnih). Portal omogoča pregledno objavo interoperabilnostnih rešitev in izvoz objavljenih rešitev v standardni obliki (ADMS in DCAT). Uporabnikom omogoča dva načina dela: uporabniški in uredniški del. Uporabniški del je namenjen aktivnostim, kot so pregled vsebin in dostop do odprtih podatkov ter aplikacij. Uredniški del je namenjen vnašanju vsebin portala in vnašanju vsebin izdelkov, podatkov in aplikacij. Najpomembnejši del uredniškega portala NIO je postopek objave in potrditev interoperabilnostnih rešitev za uvrstitev izdelkov v katalog. Evropski okvir interoperabilnosti: "Države članice morajo v svoje strategije za interoperabilnost vključiti znanja in spretnosti v zvezi z interoperabilnostjo ter priznati, da je interoperabilnost večrazsežnostno vprašanje, za katero so potrebni ozaveščenost ter znanja in spretnosti na pravni, organizacijski, semantični in tehnični ravni. " NIO je slovenski model interoperabilnostnega okvira in kot tak predstavlja skupno dogovorjen pristop k izvajanju javnih storitev na interoperabilnostni način. NIO določa nacionalne pogoje za doseganje interoperabilnosti in zagotavlja, da se lahko tudi področni interoperabilnostni okviri usklajeno razvijajo, čeprav oblikujejo rešitve, ki so značilne za posamezno področje (npr. eZdravje, ePravosodje, eProstor idr.). NIO opredeljuje osnovne smernice za interoperabilnost v obliki skupnih načel, modelov in priporočil. Je dinamični sistem, njegovo izvajanje je iterativno. Predstavlja dolgoročno aktivnost in zagotavlja trajnostni razvoj interoperabilnih rešitev.

Na voljo kot: PDF
Izdelek | Verzija: 1.0 | Datum zadnje spremembe: 14.04.2023 | 540 ogledov

V okviru javnega razpisa Razvoj slovenščine v digitalnem okolju – jezikovni viri in tehnologije, ki je sofinanciran v okviru Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020, se je februarja 2023 končal projekt Razvoj slovenščine v digitalnem okolju (RSDO). Projekt je izvedla Univerza v Ljubljani s konzorcijskimi partnerji. Potekale so dejavnosti na področju vzdrževanja in nadgradnje korpusov (jezikovnih virov), govornih tehnologij, semantičnih virov in tehnologij, strojnega prevajanja, razvoja terminološkega portala ter vzdrževanja infrastrukturnega centra za jezikovne vire in tehnologije. Izvajalci so razvili portal za oddajo korpusnih besedil, nadgradili jezikovne vire za podporo tehnologijam, izdelali strojni prevajalnik za jezikovni par slovenščina-angleščina, razpoznavalnik in sintetizator govora za slovenščino, aplikacije s področja semantičnih tehnologij (npr. orodja za povzemanje, razpoznavanje pomenov besed in odgovarjanje na vprašanja), slovenski terminološki portal, vzdrževali platformo repozitorija in konkordančnikov ter omogočili podporo za bralnik. Rezultati so dostopni na spletni strani projekta https://www.slovenscina.eu. Rezultati projekta RSDO se vključujejo v številna področja sodobne digitalne družbe: pametna mesta in skupnosti, pametne tovarne, prilagojeni načini sporazumevanja za osebe s posebnimi potrebami, zdravstvene ustanove, sodišča, pravosodje, policija, univerze, državni zbor … Odprta koda omogoča tudi nadaljnji razvoj jezikovnih tehnologij in uporabo ne samo javnim raziskovalnim organizacijam in javni upravi, ampak tudi podjetjem.

Izdelek | Verzija: 0.1 | Datum zadnje spremembe: 27.03.2023 | 228 ogledov

Berlinska deklaracija predstavlja politično zavezo in vizijo ministrov držav članic EU, pristojnih za digitalizacijo javnega sektorja, o nadaljnjem sodelovanju pri digitalni preobrazbi in ukrepih, načrtovanih do konca leta 2024. Deklaracija opredeljuje javni sektor kot bistveni element za enotni evropski trg in gonilo novih in inovativnih tehnoloških rešitev za javne storitve in družbene izzive ter izpostavlja, da morajo javni organi na vseh ravneh z zgledom krepiti načela Evropske unije in biti usmerjeni k vrednotam pri načrtovanju digitalne prihodnosti. Berlinska deklaracija določa sedem ključnih načel s povezanimi usmeritvami ukrepov na nacionalni ravni in na ravni EU: - Veljavnost in spoštovanje temeljnih pravic in demokratičnih vrednot v digitalni sferi; - Družbena udeležba in digitalna vključenost za oblikovanje digitalnega sveta; - Opolnomočenje in digitalna pismenost, ki vsem državljanom omogoča sodelovanje v digitalni sferi; - Zaupanje in varnost v digitalnih vladnih interakcijah, ki vsem omogoča varno krmarjenje po digitalnem svetu, preverjanje pristnosti in digitalno prepoznavanje znotraj EU; - Digitalna suverenost in interoperabilnost, kot ključ pri zagotavljanju možnosti državljanov in javnih uprav, da v digitalnem svetu soodločajo in sodelujejo; - Sistemi, osredotočeni na človeka, in inovativne tehnologije v javnem sektorju , ki krepijo svojo pionirsko vlogo pri raziskavah varnega in zaupanja vrednega oblikovanja tehnologije; - Odporna in trajnostna digitalna družba, ki ohranja naravne temelje življenja v skladu z Zelenim dogovorom in uporablja digitalne tehnologije za povečanje trajnosti naših zdravstvenih sistemov.

Na voljo kot: PDF
Izdelek | Verzija: 0.1 | Datum zadnje spremembe: 28.09.2022 | 468 ogledov

Ministri so v več ministrskih deklaracijah (24. novembra 2005 v Manchestru, 19. septembra 2007 v Lizboni, 18. novembra 2009 v Malmöju, 19. aprila 2010 v Granadi in 6. oktobra 2017 v Talinu) izrekli o pomenu sodelovanja med državami članicami z uvedbo čezmejnih in medsektorskih interoperabilnostnih rešitev, ki lahko zagotovljajo učinkovitejše in varnejše javne storitve. Države članice se strinjajo: - da je treba z manj viri zagotavljati boljše javne storitve ter - da je potencial e-uprave mogoče povečati s spodbujanjem kulture sodelovanja in izboljšanjem pogojev za interoperabilnost v evropskih javnih upravah. Interoperabilnost omogoča uspešno izvajanje politik in predstavlja velik potencial za preprečevanje čezmejnih elektronskih ovir, istočasno pa zagotavlja vzpostavljanje novih skupnih javnih storitev na ravni Unije ali utrjevanje storitev v razvoju ter omogoča učinkovito in uspešno izvajanje pomembnih področnih politik. Vse več javnih storitev je „privzeto digitalnih“, zato je treba čim bolj povečati učinkovitost javne porabe za rešitve IKT. Takšno učinkovitost bi bilo treba olajšati tako, da se zagotavljanje teh storitev načrtuje zgodaj ter da se, kadar je to mogoče, omogočita izmenjava in ponovna uporaba rešitev za čim večji izkoristek javne porabe. Program ISA2 bi moral prispevati k temu cilju. S tem namenom je bil leta 2015 je bil sprejet Sklep EU o uvedbi programa za interoperabilnostne rešitve in skupne okvire za evropske javne uprave, podjetja in državljane (program ISA2) kot sredstvo za posodobitev javnega sektorja. Cilj programa ISA², ki se izvaja od januarja 2016 do decembra 2020 je, da vzpostavi potrebne instrumente za spodbujanje interoperabilnosti na ravni EU in na nacionalni ravni, kot je na primer evropski okvir interoperabilnosti (EIF) in evropska strategija za interoperabilnost (EIS), Evropska referenčna arhitektura interoperabilnosti (EIRA) in evropska kartografija interoperabilnosti (EIC).

Izdelek | Verzija: 0.1 | Datum zadnje spremembe: 10.08.2018 | 313 ogledov

Metodologija (Enotna metodologija za merjenje stroškov, privzeta po mednarodni metodologiji SCM) je bila razvita z namenom poenostavitve postopka kvantitativnega ocenjevanja administrativnih stroškov, povzročenih podjetjem (in drugim) s strani državne (lahko tudi lokalne) regulative. Sprejeta je tudi s strani Evropske komisije, ki je model izbrala za ovrednotenje administrativnih stroškov povzročenih podjetjem s strani EU (evropske direktive in druga regulativa). Standard Cost Model (SCM) je danes mednarodno najbolj uporabljena metodologija za merjenje administrativnih stroškov. S pomočjo modela za merjenje administrativnih stroškov se posamezna zakonodaja (in druga regulativa) analizira tako, da se definira potrebne informacije in podatke (IO – information obligation - kakršna koli dodatna obveznost strank, ki zanje pomeni dodaten postopek, bolj zahtevno uveljavljanje pravic oziroma pravnih koristi, predložitev več ali bolj zahtevne dokumentacije in podobno, kar posledično pomeni višje stroške in večjo porabo časa), ki se naprej delijo na posamezne aktivnosti, ki jih mora opraviti podjetje (posameznik ali druga organizacija) za zagotovitev potrebnih informacij, ki jih določa zakonodaja. S tem so definirane administrativne aktivnosti, ki jih lahko merimo. Prednosti enotne metodologije: - Sistematični pregled zakona s pripadajočimi podzakonskimi akti - Celovit pregled na posameznem področju s pridobitvijo informacij o obremenitvah - Možnost celovitih sistemskih rešitev - Možnost simulacij pridobljenih podatkov, stroškov, obveznosti, obremenitev - Kvantitativno ovrednotenje obveznosti - Možnost ovrednotenja celotnega področja, predpisa ali samo dela predpisa - Uporabljiva za vnaprej (ex-ante) ali za nazaj (ex-post) - Mednarodna primerljivost

Izdelek | Verzija: 0.1 | Datum zadnje spremembe: 23.02.2016 | 268 ogledov

Upravljanje z elektronskimi identitetami postaja ključni element e-poslovanja, vendar pomanjkanje skupnih pristopov odpira mnogo vprašanj v zvezi z zasebnostjo in varnostjo. V Sloveniji se za potrebe avtentikacije uporabnika pri opravljanju elektronskih storitev in za elektronsko podpisovanje že od vzpostavitve zakonske podlage leta 2000 dalje uporabljajo kvalificirana digitalna potrdila. Kljub temu, da overitelji tovrstna potrdila izdajajo že več kot deset let, pa danes ugotavljamo, da je uporaba e-podpisa kot tudi samih kvalificiranih digitalnih potrdil relativno zahtevna in ne dovolj razširjena, da bi dejansko omogočala širšo uveljavitev e-poslovanja tako v poslovnem svetu kot tudi v javni upravi, uporaba naprav za varno tvorbo e-podpisa pa je še precej manj uveljavljena. Zaradi zgoraj naštetih dejstev in glede na trenutni trend v državah EU ter razvoj informacijskih tehnologij je potrebno državljanom in podjetjem omogočiti varne, enostavne in sodobne koncepte za elektronsko podpisovanje in izkazovanje identitete na elektronski način. Izvedena je bila podrobna analiza možnosti, ki so na voljo za dosego tega cilja, z namenom pripraviti pravna, organizacijska in tehnična izhodišča za vpeljavo e-identitet, ki bodo omogočale enolično identifikacijo imetnika pri uporabi e-storitev ter tvorjenje kvalificiranega elektronskega podpisa. Izvedena je bila podrobna analiza možnosti za vpeljavo e-identitet, ki bodo omogočale enolično identifikacijo imetnika pri uporabi e-storitev ter tvorjenje kvalificiranega elektronskega podpisa. Opredeljeni so bili naslednji temeljni cilji za prenovo sistema e-identitet: • enostavnost uporabe, • široka uporabnost, • zagotovljen visok nivo varnosti, • zagotovljeno varstvo osebnih podatkov, • enostavnost integracije, • poenoteno upravljanje, • sorazmerno hitra uvedba, • sprejemljivi stroški. Na podlagi teh osmih ciljev so bile možnosti razdeljene v tri različne sklope, ki so bili analizirani in ovrednoteni neodvisno drug od drugega: • Sklop 1: pravne možnosti e-identitet, • Sklop 2: modeli identifikatorjev, • Sklop 3: različne tehnične izvedbe e-identitet. Končni rezultati analize temeljijo na več podlagah, in sicer smo upoštevali: • rezultate vrednotenja posameznih variant odločitvenega modela, ki so jih ocenjevali različni deležniki v obliki fokusnih skupin (ponudniki e-storitev v javni upravi in zasebnem sektorju, predstavniki končnih uporabnikov iz javne uprave in državljani ter strokovnjaki medresorske delovne skupine), • mnenje predstavnikov potrošnikov, • mnenje predstavnikov ponudnikov e-storitev iz zasebnega sektorja, • zunanje pravno mnenje, • mnenje medresorske delovne skupine, • predlog nove uredbe v zvezi z e-podpisom, e-identifikacijo, e-avtentikacijo in sorodnimi storitvami na ravni EU, • najnovejše usmeritve v drugih državah in • izsledke izvajanja EU projekta STORK.

Na voljo kot: PDF
Izdelek | Verzija: 0.1 | Datum zadnje spremembe: 02.03.2015 | 422 ogledov