Prijava z geslom
Pozabljeno geslo

Katalog

V katalogu NIO so objavljeni izdelki slovenskega interoperabilnostnega okvira. Izdelki (v kontekstu NIO) so viri in sredstva, ki jih javni sektor uporablja kot pomembne, skupne gradnike pri razvoju informacijsko tehnoloških rešitev. 

FILTRI


PODROČJE

Splošno (3)
Informacijska družba (2)
Javna uprava, upravni postopki in informacijska varnost (2)

GRADNIK

Skupne metodologije in politike (3)
Interoperabilnostni okvir, centralne aplikacije (1)
Centralni infrastrukturni gradniki (1)
Digitalne identitete, elektronski podpis ter e-Dokumenti (1)

RAVEN INTEROPERABILNOSTI

Organizacijska interoperabilnost (4)
Pravna interoperabilnost (1)
E-storitve (1)

PODRAVEN INTEROPERABILNOSTI

Medorganizacijski dogovori (2)
Politika NIO (2)
Memorandum (1)
e-Storitve (1)

STATUS

Obvezen (4)
Priporočen (2)

FORMAT

PDF (4)
DOCX (1)

INSTITUCIJA

MINISTRSTVO ZA JAVNO UPRAVO (4)
Ministrstvo za javno upravo (2)
Protokol Republike Slovenije (1)

6 Rezultatov v katalogu

Razvrsti po

Berlinska deklaracija predstavlja politično zavezo in vizijo ministrov držav članic EU, pristojnih za digitalizacijo javnega sektorja, o nadaljnjem sodelovanju pri digitalni preobrazbi in ukrepih, načrtovanih do konca leta 2024. Deklaracija opredeljuje javni sektor kot bistveni element za enotni evropski trg in gonilo novih in inovativnih tehnoloških rešitev za javne storitve in družbene izzive ter izpostavlja, da morajo javni organi na vseh ravneh z zgledom krepiti načela Evropske unije in biti usmerjeni k vrednotam pri načrtovanju digitalne prihodnosti. Berlinska deklaracija določa sedem ključnih načel s povezanimi usmeritvami ukrepov na nacionalni ravni in na ravni EU: - Veljavnost in spoštovanje temeljnih pravic in demokratičnih vrednot v digitalni sferi; - Družbena udeležba in digitalna vključenost za oblikovanje digitalnega sveta; - Opolnomočenje in digitalna pismenost, ki vsem državljanom omogoča sodelovanje v digitalni sferi; - Zaupanje in varnost v digitalnih vladnih interakcijah, ki vsem omogoča varno krmarjenje po digitalnem svetu, preverjanje pristnosti in digitalno prepoznavanje znotraj EU; - Digitalna suverenost in interoperabilnost, kot ključ pri zagotavljanju možnosti državljanov in javnih uprav, da v digitalnem svetu soodločajo in sodelujejo; - Sistemi, osredotočeni na človeka, in inovativne tehnologije v javnem sektorju , ki krepijo svojo pionirsko vlogo pri raziskavah varnega in zaupanja vrednega oblikovanja tehnologije; - Odporna in trajnostna digitalna družba, ki ohranja naravne temelje življenja v skladu z Zelenim dogovorom in uporablja digitalne tehnologije za povečanje trajnosti naših zdravstvenih sistemov.

Izdelek | Verzija: 0.1 | Datum zadnje spremembe: 20.04.2021 | 136 ogledov

Metodologija (Enotna metodologija za merjenje stroškov, privzeta po mednarodni metodologiji SCM) je bila razvita z namenom poenostavitve postopka kvantitativnega ocenjevanja administrativnih stroškov, povzročenih podjetjem (in drugim) s strani državne (lahko tudi lokalne) regulative. Sprejeta je tudi s strani Evropske komisije, ki je model izbrala za ovrednotenje administrativnih stroškov povzročenih podjetjem s strani EU (evropske direktive in druga regulativa). Standard Cost Model (SCM) je danes mednarodno najbolj uporabljena metodologija za merjenje administrativnih stroškov. S pomočjo modela za merjenje administrativnih stroškov se posamezna zakonodaja (in druga regulativa) analizira tako, da se definira potrebne informacije in podatke (IO – information obligation - kakršna koli dodatna obveznost strank, ki zanje pomeni dodaten postopek, bolj zahtevno uveljavljanje pravic oziroma pravnih koristi, predložitev več ali bolj zahtevne dokumentacije in podobno, kar posledično pomeni višje stroške in večjo porabo časa), ki se naprej delijo na posamezne aktivnosti, ki jih mora opraviti podjetje (posameznik ali druga organizacija) za zagotovitev potrebnih informacij, ki jih določa zakonodaja. S tem so definirane administrativne aktivnosti, ki jih lahko merimo. Prednosti enotne metodologije: - Sistematični pregled zakona s pripadajočimi podzakonskimi akti - Celovit pregled na posameznem področju s pridobitvijo informacij o obremenitvah - Možnost celovitih sistemskih rešitev - Možnost simulacij pridobljenih podatkov, stroškov, obveznosti, obremenitev - Kvantitativno ovrednotenje obveznosti - Možnost ovrednotenja celotnega področja, predpisa ali samo dela predpisa - Uporabljiva za vnaprej (ex-ante) ali za nazaj (ex-post) - Mednarodna primerljivost

Izdelek | Verzija: 0.1 | Datum zadnje spremembe: 23.02.2016 | 268 ogledov

Upravljanje z elektronskimi identitetami postaja ključni element e-poslovanja, vendar pomanjkanje skupnih pristopov odpira mnogo vprašanj v zvezi z zasebnostjo in varnostjo. V Sloveniji se za potrebe avtentikacije uporabnika pri opravljanju elektronskih storitev in za elektronsko podpisovanje že od vzpostavitve zakonske podlage leta 2000 dalje uporabljajo kvalificirana digitalna potrdila. Kljub temu, da overitelji tovrstna potrdila izdajajo že več kot deset let, pa danes ugotavljamo, da je uporaba e-podpisa kot tudi samih kvalificiranih digitalnih potrdil relativno zahtevna in ne dovolj razširjena, da bi dejansko omogočala širšo uveljavitev e-poslovanja tako v poslovnem svetu kot tudi v javni upravi, uporaba naprav za varno tvorbo e-podpisa pa je še precej manj uveljavljena. Zaradi zgoraj naštetih dejstev in glede na trenutni trend v državah EU ter razvoj informacijskih tehnologij je potrebno državljanom in podjetjem omogočiti varne, enostavne in sodobne koncepte za elektronsko podpisovanje in izkazovanje identitete na elektronski način. Izvedena je bila podrobna analiza možnosti, ki so na voljo za dosego tega cilja, z namenom pripraviti pravna, organizacijska in tehnična izhodišča za vpeljavo e-identitet, ki bodo omogočale enolično identifikacijo imetnika pri uporabi e-storitev ter tvorjenje kvalificiranega elektronskega podpisa. Izvedena je bila podrobna analiza možnosti za vpeljavo e-identitet, ki bodo omogočale enolično identifikacijo imetnika pri uporabi e-storitev ter tvorjenje kvalificiranega elektronskega podpisa. Opredeljeni so bili naslednji temeljni cilji za prenovo sistema e-identitet: • enostavnost uporabe, • široka uporabnost, • zagotovljen visok nivo varnosti, • zagotovljeno varstvo osebnih podatkov, • enostavnost integracije, • poenoteno upravljanje, • sorazmerno hitra uvedba, • sprejemljivi stroški. Na podlagi teh osmih ciljev so bile možnosti razdeljene v tri različne sklope, ki so bili analizirani in ovrednoteni neodvisno drug od drugega: • Sklop 1: pravne možnosti e-identitet, • Sklop 2: modeli identifikatorjev, • Sklop 3: različne tehnične izvedbe e-identitet. Končni rezultati analize temeljijo na več podlagah, in sicer smo upoštevali: • rezultate vrednotenja posameznih variant odločitvenega modela, ki so jih ocenjevali različni deležniki v obliki fokusnih skupin (ponudniki e-storitev v javni upravi in zasebnem sektorju, predstavniki končnih uporabnikov iz javne uprave in državljani ter strokovnjaki medresorske delovne skupine), • mnenje predstavnikov potrošnikov, • mnenje predstavnikov ponudnikov e-storitev iz zasebnega sektorja, • zunanje pravno mnenje, • mnenje medresorske delovne skupine, • predlog nove uredbe v zvezi z e-podpisom, e-identifikacijo, e-avtentikacijo in sorodnimi storitvami na ravni EU, • najnovejše usmeritve v drugih državah in • izsledke izvajanja EU projekta STORK.

Na voljo kot: PDF
Izdelek | Verzija: 0.1 | Datum zadnje spremembe: 02.03.2015 | 331 ogledov