Login with password
Forgotten password

Oblikovanje digitalne prihodnosti Evrope

S tremi stebri evropske digitalne prihodnosti želi Evropska komisija svojim državljanom, podjetjem in javni upravi zagotoviti so-obikovanje in nadzor nad digitalno preobrazbo in digitalno prihodnostjo:

  • Tehnologija, ki deluje za ljudi
  • Pravično in konkurenčno digitalno gospodarstvo
  • Odprta, demokratična in trajnostna družba

"Digitalna tehnologija spreminja življenja ljudi in cilj digitalne strategije EU je zagotoviti, da bo digitalna preobrazba koristila državljanom in podjetjem ter pripomogla k doseganju cilja podnebno nevtralne Evrope do leta 2050. Zato sta strategija EU za umetno inteligenco in strategija za podatke namenjeni temu, da podjetja spodbudita k uporabi in razvoju novih tehnologij, hkrati pa zagotovita, da bodo vanje državljani zaupali." Strategija EK<<

IOPE

Evropski okvir za interoperabilnost (EIF) daje smernice in 47 priporočil, kako vzpostaviti interoperabilne digitalne javne storitve. EIF opredeljujejo trije stebri:

  • 12 načel, ki bi morala usmerjati oblikovalce politik
  • Plasti/ravni interoperabilnosti, ki predstavljajo različne vidike interoperabilnosti, ki bi jih bilo treba obravnavati pri oblikovanju medsektorskih, nacionalnih, evropskih javnih storitev;
  • Konceptualni model, katerega cilj je oblikovanje in zagotavljanje celostnih javnih storitev.

Nacionalni observatorij za interoperabilnost (NIFO) je eden od mehanizmov, ki ga je vzpostavila Evropska komisija kot orodje za spremljanje, redno zbiranje informacij o stanju digitalne javne uprave in dejavnosti interoperabilnosti v državah članicah EU in pridruženih državah (trenutno sodeluje 36 držav).

1. Observatorij evropskega interoperabilnostnega okvira

2. Temeljna načela evropskih javnih storitev

3. Plasti/ravni interoperabilnosti

4. Konceptualni model za celostno zagotavljanje javnih storitev

5. Zaključek

6. Priloga

Sklicevanja, viri, povezave


IOPE
 

Evropski okvir interoperabilnosti - Strategija za izvajanje

PET PREDNOSTNIH PODROČIJ INTEROPERABILNOSTI V EU: 

  • Zagotavljanje upravljanja, usklajevanja in izmenjave pobud za interoperabilnost.
  • Razvoj organizacijskih interoperabilnostnih rešitev.
  • Vključevanje deležnikov in ozaveščanje o interoperabilnosti.
  • Razvoj, vzdrževanje in spodbujanje ključnih elementov, ki omogočajo interoperabilnost
  • Razvoj, vzdrževanje in spodbujanje instrumentov, ki podpirajo interoperabilnost.

1 Zagotavljanje upravljanja, usklajevanja in izmenjave pobud za interoperabilnost

Za uresničevanje interoperabilnosti javnih uprav so potrebni upravljalni in usklajevalni organi ter postopki za načrtovanje, izvajanje in uporabo interoperabilnostnih rešitev na nacionalni ravni in v Uniji, zato je pri tem vloga Komisije in držav članic dvojna:

  - upravljati, usklajevati in izmenjavati vse pobude za interoperabilnost na nacionalni ravni in ravni Unije,
  - zagotoviti, da javne uprave upoštevajo načela in priporočila evropskega okvira interoperabilnosti;
  - spodbujati boljše sodelovanje na vseh ravneh javnih uprav v Uniji ter
  - odstraniti preostale organizacijske in digitalne ovire.

Komisija in države članice bi morale izvajati evropski okvir interoperabilnosti, zato bo Komisija spremljala izvajanje evropskega okvira interoperabilnosti prek programa ISA². Program ISA² bo imel ključno vlogo pri razvoju, vzpostavitvi, izpopolnjevanju, izvajanju, ponovni uporabi, izboljševanju in spodbujanju interoperabilnostnih rešitev, s čimer se bo olajšalo sodelovanje med javnimi upravami. Komisija bo ob podpori programa ISA² zagotovila ustrezno upravljanje interoperabilnosti, razvrščala in spodbujala interoperabilnostne rešitve ter usklajevala različne pobude EU za interoperabilnost.

2 Razvoj organizacijskih interoperabilnostnih rešitev

Podjetja in državljani bi morali imeti možnost uživati koristi interoperabilnih javnih storitev na podlagi boljšega povezovanja poslovnih procesov ter izmenjave informacij med javnimi upravami v Uniji. V tem okviru organizacijska interoperabilnost pomeni povezovanje ali usklajevanje medorganizacijskih poslovnih procesov ter formaliziranje odnosov med ponudniki storitev in uporabniki evropskih javnih storitev.

3 Vključevanje deležnikov in ozaveščanje o interoperabilnosti

Vsaka pobuda za interoperabilnost bi morala temeljiti na določenem poslovnem primeru, ki bi dokazoval, da je interoperabilnost smotrna naložba in da so potrebe uporabnikov bolje zadovoljene, če lahko komunikacijski sistemi medsebojno komunicirajo.

V tem okviru bi morale javne uprave:
 - meriti in sporočati glavne koristi, ki bi se lahko dosegle z uporabo načel in priporočil v zvezi z evropskim okvirom interoperabilnosti;
 - spodbujati uporabo evropskega okvira interoperabilnosti in rešitev, ki jih predlaga.

Podjetja in državljani kot končni uporabniki bi morali biti vključeni tudi v zasnovo, analizo, ocenjevanje in razvoj evropskih javnih storitev. Zato akcijski načrt za interoperabilnost vključuje posebne ukrepe v zvezi z vključevanjem uporabnikov za zbiranje mnenj in potreb podjetij in državljanov (vključno z invalidi) prek udeležbe in sodelovanja. Komisija in države članice bi morale pri zasnovi in razvoju javnih storitev čim bolj upoštevati potrebe uporabnikov.

4 Razvoj, vzdrževanje in spodbujanje ključnih elementov, ki omogočajo interoperabilnost

Danes javne uprave upravljajo veliko količin podatkov v različnih oblikah, pri čemer uporabljajo različne metode upravljanja podatkov, hranijo več izvodov v različnih repozitorijih in jih pogosto objavljajo na portalih po vsej Evropi brez usklajevanja v smislu vsebine in predstavitve. To pojasnjuje, zakaj obstoječe informacije o državljanih in podjetjih ponovno uporabljajo v samo 48 % primerov. Zaradi tega je zagotavljanje javnih storitev državljanom in podjetjem pogosto težavno in zahteva veliko časa. Sproži lahko tudi vprašanja zaupanja v zvezi z varstvom podatkov.
Za izboljšanje kakovosti evropskih javnih storitev, ki se digitalno zagotavljajo končnim uporabnikom, bi morale Komisija in države članice opredeliti, razviti, izboljšati, pripraviti za izvajanje, vzdrževati in spodbujati sklop ključnih elementov, ki omogočajo interoperabilnost, ter hkrati zagotavljati varnost izmenjanih podatkov.

5 Razvoj, vzdrževanje in spodbujanje instrumentov, ki podpirajo interoperabilnost

Države članice pri oblikovanju, izvajanju in uporabi interoperabilnostnih rešitev potrebujejo podporo praktičnih instrumentov, tj. orodij, okvirov, smernic in specifikacij, ki so potrebni za doseganje interoperabilnosti na nacionalni in nadnacionalni ravni.

Komisija in države članice bi morale spodbujati ponovno uporabo obstoječih instrumentov in nadalje razvijati nove, zlasti:
- evropsko referenčno arhitekturo interoperabilnosti in evropsko kartografijo interoperabilnosti;
- načine ocenjevanja posledic prava Unije na IKT in ugotavljanja vrzeli v zakonodaji, ki ovirajo interoperabilnost;
- „okvir izmenjave in ponovne uporabe za informacijske rešitve“, razvit v okviru programa ISA², za spodbujanje in izboljšanje izmenjave, skupnega razvoja in ponovne uporabe informacijskih rešitev (vključno z odprtokodnimi) s strani javnih uprav.

 
NIFO - Spremljanje in poročanje držav članic o izvajanju interoperabilnosti 

Vzpostavljanje in izvajanje Evropskega okvira interoperabilnosti in akcijskega načrta za interoperabilnost je skupna naloga Komisije in držav članic. 
 V okviru programa ISA² je komisija zadolžena,  da bo oblikovala celovit okvir za spremljanje, ocenjevanje in poročanje o napredku pri izvajanju tako evropskega okvira interoperabilnosti kot tudi akcijskega načrta za interoperabilnost. Te dejavnosti se bodo izvajale v okviru dela observatorija za interoperabilnost (NIFO) v skladu s programom ISA² z uporabo ključnih kazalnikov uspešnosti in merljivih ciljev.
 

NIO logo
Postopek priprave izdelkov interoperabilnosti na portalu NIO

Izdelek primeren za objavo v portal NIO mora urednik repozitorija pripraviti na način, ki zadosti vsem vsebinam v portalu NIO. Glede na posamezen nivo oziroma podnivo interoperabilnosti je treba opredeliti določen nabor podatkov oziroma informacij glede posameznega izdelka. Pri tem gre za dva sklopa podatkov:


·        splošni podatki - predviden je nabor podatkov, ki je skupen za vse izdelke interoperabilnosti.
·        specifični podatki - ti podatki so vezani na vsak posamezen tip izdelka in zajemajo vsebine za celovito prijavo posameznega izdelka.

V skladu z evropskim interoperabilnostnim okvirom, tudi NIO vključuje:
o       Politični okvir
o       Pravno interoperabilnost
o       Organizacijsko interoperabilnost
o       Semantično interoperabilnost
o       Tehnično interoperabilnost
 

Kaj in kako objavljamo v Portal NIO?


Portal NIO je spletno mesto za objavljavo izdelkov in v skladu s politiko razvoja elektronskega poslovanja v javni upravi, se z njihovo objavo vzpostavlja slovenski konceptualni model interoperabilnostnega okvira, ki je skladen tudi z evropskim nacionalnim interoperabilnostnim okvirom EIF.

1       Politični okvir interoperabilnosti

Politični okvir interoperabilnosti opredeljuje projekte, ki vzpostavljajo in razvijajo učinkovito elektronsko poslovanje javne uprave, da bi, skladno s prenovljenimi poslovnimi procesi izboljšali načine dela ter omogočili bolj učinkovito, hitrejše, široko dostopno in manj birokratsko poslovanje javne uprave.

2       Pravna interoperabilnost

Pravna interoperabilnost pomeni, da obstaja usklajena zakonodaja med sodelujočimi institucijami na nacionalni ravni kot tudi med javnimi upravami držav članic EU, z namenom, da si izmenjujejo relevantne informacije na elektronski način. Vsaka javna uprava prispeva k zagotavljanju skupnih evropskih javnih storitev tudi znotraj svojega nacionalnega pravnega okvira. Nivo pravne interoperabilnosti lahko upošteva in določa :
  • Memorandum
  • Odločba
  • Pogodba
  • Pravilnik
  • Sklep
  • Soglasje
  • Uredba
  • Zakon
S prenosom EU direktiv v nacionalno zakonodajo, se pravna interoperabilnost v celoti uresničuje med državami članicami. Pravna interoperabilnost vključuje posebno pozornost in skrb za dosledno spoštovanje zakonodaje s področja varstva podatkov, ki veljavna v državi izvora informacij kot v državi, ki informacije prejema.

3       Organizacijska interoperabilnost

 Organizacijski nivo interoperabilnosti določa in natančno opredeljuje vsa ključna pravila medorganizacijskega (so)delovanja ter določa razmerja in postopke med sodelujočimi. Na osnovi sporazuma se sodelujoči dogovorijo zakaj in kdaj se bodo izmenjevali podatki, kakšna pravila se bodo upoštevala, da bodo zagotovili varno izmenjavo na čim bolj optimalen način  in kako bodo realizirali želene cilje. Sodelujoči se morajo sporazumeti glede skupnega standarda za opis poslovnih procesov, v katere se hkrati predvideva tudi prenova poslovnih procesov. Le-ta se začne z njihovo analizo s ciljem, da se poenoti razumevanje taksonomije procesov.

 
  • Medorganizacijski dogovori postavljajo skupna pravila in dogovore glede povezovanja informacijskih sistemov, pridobivanja podatkov iz podatkovnih zbirk ter druge dogovore o načinu izvajanja in spremljanja projektov:
- Pravila medorganizacijskega sodelovanja, vključno z navedbami veljavnih predpisov, ki so podlaga za sodelovanje,
    • - Pravila izvajanja razvoja informacijskih sistemov, ki jih je treba upoštevati, tudi zaradi zagotavljanja skladnosti izvajanja projektov informatizacije med organizacijami,
    • - Pravne podlage za storitve/postopke predstavljajo pomemben vidik podrobnih specifikacij posamezne storitve, postopka, vsebine zbirke podatkov ter zahtev po integriranosti podatkovnih vsebin,
    • Lastnik podatkov je vedno institucija, ki jih ustvari, ne glede na to ali je organizacija zasebnega sektorja ali nevladna organizacija. Lastnik vseh podatkov znotraj javnega informacijskega sistema je država. Odgovornost za strukturo in vsebino podatkov tako nosi organizacija, ki administrira podatke, Institucije, ki vstopajo v interoperabilnost si med seboj izmenjujejo podatke le z dovoljenjem osebe, ki jo podatki opisujejo oziroma opredeljujejo.
    • Vsaka institucija določi omejitve dostopa znotraj lastnega informacijskega sistema. Uporaba gnezdenih storitev pa je stvar dogovora med samimi institucijami oziroma protokolov o zaupanja vrednih povezavah med sistemi.

4       Semantična interoperabilnost

Semantični nivo interoperabilnosti mora opredeliti in določiti vsebine, ki bodo nedvoumno pokazale pomen posameznega elementa ter zagotovile možnosti, da se elementi informacijskih sistemov, pri nadaljnjem razvoju ustrezno uskladijo v pomenskem smislu.
  •  
  • CoreVoc
  • Entitete
  • podatkovni meta modeli predstavljajo enega najpomembnejših semantičnih izdelkov. Gre predvsem za poenotenje pojmovanja vsebin in določanje njihovih elementarnih opisnih podatkov (entiteta Oseba, Lokacija, Javne storitve, Podjetja).
  • Podatkovni vmesniki
  • podatkovni vmesniki predstavljajo ključni mehanizem za komuniciranje dveh zbirk. Zaradi tega je treba podati njihove tehnične in vsebinske opise, ki jih bodo lahko ostali udeleženci v interoperabilnostnem sodelovanju vnaprej pregledovali. Namen je, da se lahko uporabniki na podlagi informacij odločijo, ali lahko nek vmesnik ponovno uporabijo oziroma morajo naročati razvoj novega.
  • Semantična orodja
  • obsegajo posebne vrste zbirk, ki so enostavne in imajo jasno določeno zalogo vrednosti. To so predvsem različni šifranti, klasifikacije, razredi, ontologije, nomenklature, slovarji , hierarhične ureditve in podobno. Ta orodja bi se morala logično centralizirano uporabljati za vse sisteme in organizacije vključene v interoperabilnost. Izvajalce razvoja informacijskih sistemov se tako mora pozivati, da so dolžni uporabljati ta orodja oziroma se za vsako odstopanje od predpisanih orodij pa se morajo posvetovati z naročnikom. To pa pomeni, da mora vsako semantično orodje biti upravljano pri samo eni instituciji ter dano v uporabo vsem. Primer je lahko register prostorskih enot, ki ga pripravlja in vzdržuje GURS.
  • XML sheme
  • predstavljajo bolj tehničen semantični meta model, kako je treba oblikovati konkretne XML zapise različnih vsebin. Vsak tako oblikovan element mora slediti vnaprej dogovorjenemu standardu priprave, da se lahko v prihodnje zagotovi čim bolj interoperabilno uporabo že pripravljenih vsebin.
  • Zbirke podatkov
  • Zbirka podatkov je vsaka strukturirana oblika podatkov, ki omogoča shranjevanje istovrstnih in pomensko enakih podatkov. Zbirke se lahko pojavljajo v obliki registrov, evidenc, razvidov, seznamov, semantičnih orodij in podobnih strukturiranih vsebin. Pri oblikovanju izdelkov je treba zagotoviti, da vsak interoperabilnostni izdelek vsebuje ključne informacije za določeno zbirko podatkov, s čimer se potencialnim uporabnikom pove, kakšne so lastnosti posamezne zbirke. Na ta način se zagotovi, da so potencialni uporabniki podatkov iz določene zbirke, vnaprej seznanjeni z njeno vsebino in lahko pri izvajanju projektov učinkoviteje oblikujejo svoje zahteve. (ADMS, DCAT-AP) 
  •  

5       Tehnična interoperabilnost

Tehnični nivo zajema tiste ključne tehnične elemente, ki so potrebni za interoperabilno oblikovanje informacijskih sistemov. Na podlagi določil NIO se tako uskladijo in dogovorijo standardizirane vsebine, ki jih vsi uporabljajo v skladu s svojimi potrebami. V kolikor je treba določene vsebine dodati, morajo predlagatelji sprožiti postopek za izvedbo spremembe, ki jo skrbnik obravnava in potrjuje v skladu s postopkom. V nadaljevanju je predstavljena izhodiščna delitev predvidenih izdelkov NIO:
  • Arhitektura distribuiranih rešitev
  • v okviru teh izdelkov se opredelijo sprejemljivi arhitekturni standardi distribuiranja in povezovanja informacijskih sistemov
  • Dostop do poštnih predalov
  • ker je v današnjem času na razpolago izredno veliko možnosti za uporabljanje elektronske pošte, mora biti v okviru interoperabilnosti odgovorjeno oziroma dogovorjeno tudi na vprašanja povezana z uporabo in dostopanjem do poštnih predalov
  • Dostopnost - principi oblikovanja vmesnikov
  • določanje standardov preko katerih uporabniki dostopajo do podatkov
  • EDI standardi
  •  zaradi zagotavljanja nemotene izmenjave podatkov je treba določiti tudi tehnologije in protokole standardov za izmenjevanje podatkov.
  • Integracija podatkov in vmesna oprema
  • izdelki tega tipa morajo odgovoriti na vprašanja glede načina in tehnologije integracije podatkov ter uporabljene vmesne opreme
  • Mrežne storitve
  • v izdelkih je treba opisati in določiti standarde oblikovanja mrežnih storitev, preko katerih bodo sistemi komunicirali med seboj
  • Nabori znakov
  • določiti je treba omejeno mnogo (praviloma samo en) standardov uporabe kodnih tabel znakovnih zapisov.
  • Posredovanje in varnost sporočil
  • predvideti je treba načine in varnostne zahteve za posredovanje sporočil. Ti morajo biti oblikovani na standardizirane načine.
  • Predstavitev podatkov in izmenjava
  • standardi predstavljanja podatkov in modelov za njihovo izmenjavo. Tukaj je mišljen predvsem standardiziran način, po katerem uporabniki lahko dostopijo do podatkov.
  • Protokoli posredovanja datotek in sporočil
  • zaradi zagotavljanja ustreznega spremljanja in sledljivosti pri izmenjevanju datotek in sporočil ter spremljanju izmenjanih vsebin, morajo biti pripravljeni tudi izdelki s temi opisi
  • Skupna avtorstva
  • določiti je treba standardne oblike skupnih avtorstev rešitev (npr. odprti standard)
  • Spletne storitve
  • tovrstniizdelki morajo vsebovati nabor določil, s katerimi se jasno opredelijo načini razvoja in vzpostavljanja spletnih storitev za zagotavljanje integracije različnih delov sistemov.
  • Storitve javnih imenikov in domenskih imen
  • zaradi poenostavitev uporabe in vzpostavljanja informacijskih sistemov je treba doreči načine oziroma standarde poimenovanja navedenih vsebin, s čimer se zagotovi logično obvladljiva poimenovanja.
  • Storitve medsebojnih povezav
  • izdelkov morajo opredeljevati predvidene standardizirane načine za oblikovanje in vzpostavljanje povezav med sistemi
  • Storitve shranjevanja sporočil
  • zaradi zagotavljanja preverjanja in pregledovanja preteklih odločitev , morajo izdelki te vrste predvideti močne oblike storitev za shranjevanje sporočil
  • Tipi datotek in formati dokumentov
  • zaradi zagotavljanja nemotene izmenjave, je treba določiti omejeno število priznanih dokumentnih tipov in formatov (npr. .doc, .rtf, .pdf)
  • Večkanalni dostopi
  • določanje kanalov preko katerih uporabniki lahko dostopijo do podatkov
  • XML standardi
  • izdelki uporabljenih XML tehnoloških standardov morajo omogočati podporo oblikovanju XML shem na čim bolj standardiziran način za vse informacijske sisteme.
  • Zgoščevanje datotek
  • določiti je treba čim bolj enovit način in uporabljena orodja za zgoščevanje datotek (npr. .zip, .rar)