Interoperabilna Evropa je pobuda Evropske komisije, ki želi z okrepljeno politiko interoperabilnosti vpeljati nove politike sodelovanja in pomagati pri digitalni preobrazbi v javnem sektorju. Pobuda interoperabilne Evrope je skladna s programom Digitalne Evrope, kjer se nadaljuje in širi poslanstvo programa ISA² , ki je bil uradno zaključen s konferenco aprila 2021. Izboljšana interoperabilnost je potrebna za sprostitev potenciala uporabe in ponovne uporabe podatkov, da bi razvijali izboljšane javne storitve, kot tudi za izvajanje čezmejnega sodelovanja ter podporo ciljem sektorskih politik, ki jih je kot prednostne za prihodnost določila Komisija.
V zadnjem desetletju je Evropska komisija vlagala v e-upravo in interoperabilnost z namenskim financiranjem, s politikami in političnimi komunikacijami. Evropski okvir interoperabilnosti (EIF) zavzema pomembno mesto med njimi. Talinska deklaracija iz leta 2017 je potrdila enotno zavezanost držav članic interoperabilnosti. Zavezo je ponovno potrdila Berlinska deklaracija o digitalni družbi in digitalni vladi , ki temelji na vrednotah , sprejeta decembra 2020, ki je priznala ključno vlogo digitalne preobrazbe za doseganje ciljev Unije in za okrevanje EU po pandemiji.
Omenjene politične zaveze dokazujejo medinstitucionalno ambicijo po posodobljenem javnem sektorju. V tem okviru posodobitev pogosto pomeni optimizacijo in uvedbo okrepljene politike interoperabilnosti, ki bi lahko privedla do znatnih prihrankov časa in denarja za podjetja in ljudi. Študija Skupnega raziskovalnega središča Evropske komisije (JRC) navaja, da bi izboljšana interoperabilnost lahko privedla do 25 % prihranka časa, ki ga državljani vsako leto preživijo z upravo. V številkah to pomeni prihranek časa v višini 24 milijonov ur (približno 2738 let) in denarne prihranke v višini 543 milijonov EUR na leto. Za podjetja bi lahko prihranki dosegli do 568 milijard evrov letno.
Svet se vrti hitreje kot kdaj koli prej, interoperabilnost pa je tisto, kar lahko zagotovi, da gredo informacije na pravo mesto in se premikajo v pravo smer. Evropa ima zdaj orodja in strokovno znanje za oblikovanje močnega interoperabilnega javnega sektorja, ki temelji na naših evropskih vrednotah in viziji o pravi digitalni Evropi. Digitalna Evropa, ki je vključujoča, pregledna, pravična in odgovorna. To je osnova za zagon tehnologije umetne inteligence, inovacije GovTech, interoperabilnost. Interoperabilna Evropa želi to kar najbolje izkoristiti v dobro vseh.
Berlinska deklaracija o digitalni družbi in digitalni vladi, ki temelji na vrednotah, na podlagi sedmih ključnih načel poudarja pomen digitalnih javnih storitev v našem vsakdanjem življenju. Z berlinsko deklaracijo, ki so jo decembra 2020 podpisale vse države članice, so se vse države dogovorile o nizu 22 političnih ukrepov, ki jih je treba izvesti v nacionalnih okvirih do leta 2024. Evropska komisija in druge institucije EU so pozvane, naj izvajajo in spremljajo napredek pri doseganju političnih področij, določenih v berlinski deklaraciji:
• izvedeni politični ukrepi, določeni v berlinski deklaraciji, ter pridobljene dobre prakse in izkušnje.
• Ugotovljeni dosežki naj bi usmerili nosilce odločanja na ravni EU in na nacionalni ravni pri določanju njihovih proračunskih prednostnih nalog in ciljev na digitalnem področju ter
• postavilo temelje za prihodnje zahtevke za financiranje in
• opredelilo morebitne vrzeli ali področja prihodnjih izboljšav.
Evropski okvir interoperabilnosti (EIF) javnim upravam zagotavlja smernice o tem, kako izboljšati upravljanje njihovih dejavnosti interoperabilnosti, vzpostaviti medorganizacijske odnose in zagotoviti racionalizacijo procesov, ki podpirajo digitalne storitve. Evropski interoperabilnostni okvir zagotavlja 47 priporočil, organiziranih v treh stebrih:
a) Prvi steber zajema 12 načel, ki naj bi oblikovalce politik usmerjala pri prizadevanju za interoperabilnost: Subsidiarnost in sorazmernost, odprtost, preglednost, ponovna uporabnost, tehnološka nevtralnost in prenosljivost podatkov, osredotočenost na uporabnika, vključevanje in dostopnost, varnost in zasebnost, večjezičnost, upravna poenostavitev, ohranjanje informacij ter ocena uspešnosti in učinkovitosti.
b) Drugi steber opisuje ravni interoperabilnosti in predstavlja različne vidike interoperabilnosti, ki bi jih bilo treba obravnavati pri oblikovanju evropskih javnih storitev: Pravni, organizacijski, semantični in tehnični. Te štiri ravni imajo medsektorsko komponento v zvezi z integriranim upravljanjem javnih storitev in osnovno raven upravljanja interoperabilnosti.
c) Tretji steber predlaga konceptualni model za oblikovanje in zagotavljanje integriranih javnih storitev. Spodbuja zamisel o „vgrajeni interoperabilnosti“ kot standardnem pristopu, ki temelji na možnosti ponovne uporabe. V zvezi s tem bi morale evropske javne službe ponovno uporabiti notranje in zunanje vire informacij.
Za merjenje izvajanja 47 priporočil EIF je Evropska komisija vzpostavila mehanizem, s katerim je oblikovala sklop smiselnih in merljivih ključnih kazalnikov uspešnosti. Mehanizem spremljanja EIF pomaga evropskim državam opredeliti področja, na katerih bi bilo mogoče izboljšati njihovo uspešnost in področja na katerih so uspešne.
NIO portal je spletno mesto, ki vsebuje popis štirih ravni interoperabilnosti elektronskih storitev. Opisana pravna, organizacijska, semantična, tehnična raven interoperabilnostni predstavlja osnovo za pripravo katalogov izdelkov po teh ravneh. Katalogi vsebujejo predloge skupnih vsebin, ki se lahko uporabljajo za nadaljnji razvoj e-storitev. Katalogi vsebujejo predloge skupnih vsebin, ki se lahko uporabljajo za nadaljnji razvoj e-storitev. Namen kataloga NIO je, da javna uprava ponuja sodobne, uporabniku prijazne in interoperabilne javne storitve, izboljšuje interoperabilnost sistemov in organizacij ter prispeva k učinkovitosti in transparentnosti javnega sektorja. Video ISA2 program.
Uredniški odbor NIO je skupina slovenskih strokovnjakov s posameznih področij interoperabilnosti v javnem sektorju.
Namen in cilj uredniškega odbora NIO je izvajanje skrbništva nacionalnega interoperabilnostnega okvira, izobraževanje, ozaveščanje in promocija NIO ter mednarodno povezovanje. Naloga uredniškega odbora NIO je, da z vključevanjem interoperabilnosti pripomore k uspešnejšemu izvajanju sektorskih politik in preprečuje nastajanje elektronskih ovir, hkrati pa zagotavlja, da se hitreje vzpostavljajo nove skupne javne storitve in utrjujejo rešitve v razvoju.
Seje Uredniškega odbora:
Portal NIO, Metodologija izbire in vnosa interoperabilnostinih izdelkov:
Na področju notranjega trga Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta določa, da morajo države članice ponudnikom storitev omogočiti, da lahko vse postopke in formalnosti, ki so potrebni za zagotavljanje storitve zunaj države članice ustanovitve, opravijo elektronsko in čezmejno.
Na področju prava družb Direktiva 2012/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta zahteva, da se prek osrednje platforme zagotovi interoperabilnost centralnih in trgovinskih registrov ter registrov družb držav članic. Medsebojna povezanost registrov družb bo zagotovila čezmejno izmenjavo informacij med registri ter olajšala dostop podjetij in državljanov na ravni Unije do podatkov o družbah, s tem pa bo povečala pravno varnost v poslovnem okolju v Uniji.
Na področju okolja Direktiva 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta zahteva sprejetje skupnih izvedbenih pravil, ki določajo tehnično ureditev za interoperabilnost. Navedena direktiva zahteva zlasti prilagoditev nacionalnih infrastruktur, da se zagotovita čezmejna interoperabilnost in dostopnost do zbirk prostorskih podatkov in storitev po vsej Uniji.
Na področju pravosodja in notranjih zadev je večja interoperabilnost med evropskimi zbirkami podatkov osnova za vizumski informacijski sistem (4), schengenski informacijski sistem II , evropski daktiloskopski sistem in portal e-pravosodje. Poleg tega je Svet 24. septembra 2012 sprejel sklepe, v katerih je pozval k uvedbi evropskega zakonodajnega identifikatorja in poudaril potrebo po interoperabilnostnem iskanju in izmenjavi pravnih informacij, objavljenih v nacionalnih uradnih listih, z uporabo enoličnih identifikatorjev in strukturiranih metapodatkov. S sodelovanjem med Evropsko agencijo za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice ter programom, ustanovljenim s tem sklepom, bi lahko ustvarili sinergije, ki bi jima koristile pri doseganju svojih ciljev.
Interoperabilnost v lokalnih, nacionalnih in evropskih javnih upravah lajša doseganje ciljev, ki jih je Evropski parlament določil v svoji resoluciji z dne 29. marca 2012 o poročilu o državljanstvu EU iz leta 2010: Odpravljanje ovir za pravice državljanov EU.
Interoperabilnost je ključni dejavnik za uspeh, kar zadeva carine, obdavčevanje in trošarine, pri upravljanju vseevropskih sistemov IKT po državah članicah in podpiranju interoperabilnostnih poslovnih storitev, ki so financirane v okviru programov Fiscalis 2013 in Carina 2013. Ta programa izvajajo in upravljajo Komisija in nacionalne uprave. Sredstva, ustvarjena v okviru programov Fiscalis 2013 in Carina 2013, so na voljo za izmenjavo in ponovno uporabo na področju drugih politik. Poleg tega so bile države članice in Komisija v sklepih Sveta z dne 26. maja 2014 o reformi upravljanja carinske unije EU povabljene, da oblikujejo strategijo za skupno vodene in upravljane informacijske sisteme na vseh s carino povezanih področjih.
Na področju zdravstva Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (1) določa pravila za lažji dostop do varnega in visokokakovostnega čezmejnega zdravstvenega varstva. Navedena direktiva je zlasti vzpostavila mrežo e-zdravje za premagovanje izziva v zvezi z interoperabilnostjo elektronskih zdravstvenih sistemov. Mreža e-zdravje lahko sprejme smernice o najmanjšem nizu podatkov, ki se v primeru nenačrtovane ali nujne oskrbe izmenja čezmejno in o čezmejnem izdajanju e-receptov.
Na področju evropskih skladov člen 122 Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (2) zahteva, da vse izmenjave informacij med upravičenci in organi upravljanja, organi za potrjevanje, revizijskimi organi in posredniškimi telesi potekajo prek sistemov za elektronsko izmenjavo podatkov. Ti sistemi naj bi olajšali interoperabilnost z nacionalnimi okviri in okvirom Unije ter upravičencem omogočali, da vse zahtevane informacije predložijo samo enkrat.
Na področju informacij javnega sektorja Direktiva 2013/37/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3) poudarja, da bi morali organi javnega sektorja, kadar je to mogoče in primerno, dokumente dati na voljo v odprtih in strojno berljivih formatih, skupaj z njihovimi metapodatki, z največjo stopnjo natančnosti in ločljivosti, v formatu ki zagotavlja interoperabilnost, ponovno uporabo in dostopnost. (14) Na področju elektronske identifikacije Uredba (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (4) vzpostavlja interoperabilnostni okvir za namene interoperabilnosti nacionalnih programov elektronske identifikacije.
Na področju standardizacije IKT Uredba (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (5) navaja interoperabilnost kot bistveni rezultat standardizacije.
Na področju raziskav in inovacij Uredba (EU) št. 1291/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (6) o vzpostavitvi Obzorja 2020 jasno navaja, da so interoperabilnostne rešitve in standardi na področju IKT ključnega pomena za sklepanje industrijskih partnerstev na ravni Unije. Sodelovanje na skupnih in odprtih tehnoloških platformah s posrednimi učinki in učinki vzvoda bo številnim deležnikom omogočilo, da izkoristijo nova dognanja in ustvarjajo nadaljnje inovacije.
Na področju javnega naročanja direktive 2014/23/EU, 2014/24/EU (8) in 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta od držav članic zahtevajo, da izvajajo elektronsko javno naročanje. Določajo, da morajo biti orodja in naprave, ki se uporabljajo za elektronsko komuniciranje, ter njihove tehnične lastnosti interoperabilni z izdelki IKT v splošni uporabi. Poleg tega Direktiva 2014/55/EU Evropskega parlamenta in Sveta (1) za zagotovitev interoperabilnosti med sistemi za izdajanje elektronskih računov po vsej Uniji določa vzpostavitev evropskega standarda za izdajanje elektronskih računov pri javnem naročanju. Zato je pomembno, da bi se morala politika v zvezi z interoperabilnostjo in njene možne uporabe usklajevati na ravni Unije na čim bolj učinkovit in, kar zadeva končne uporabnike, najbolj odziven način.
Interoperabilnost pomeni zmožnost neenakih in različnih organizacij, da sodelujejo pri vzajemno koristnih in dogovorjenih skupnih ciljih, ki vključujejo izmenjavo informacij in znanja med organizacijami prek poslovnih procesov, ki jih podpirajo, z izmenjavo podatkov med zadevnimi sistemi IKT. Interoperabilnost kot jo razumemo, se izvaja v dogovorjenem poslovnem modelu, interoperabilnostnem okviru, kjer so zajete množice standardov in navodil, da se zagotovi optimalno procesno povezovanje vseh relevantnih virov.
Evropski okvir interoperabilnosti (EIF) vsebuje posebne smernice za vzpostavitev interoperabilnih digitalnih javnih storitev in zagotavlja 47 priporočil, ki so organizirana na podlagi treh glavnih stebrov:
Reference
INTEROPERABILNOST LOČIMO NA VEČ RAVNI, ki se nadalje razvršča v podravni.
Politika NIO opredeljuje uresničevanje nacionalne strategije in vizije, ki v sodelovanju z aktivnostmi vodijo k uresničevanju skupnih evropskih ciljev digitalnega preoblikovanja javnega ekosistema in skupnosti EU. Postopno se razvija skladno z Evropsko interoperabilnostno strategijo, ki se je pričela v okviru programa IDABC in se nadaljuje in aktivno izvaja skozi komunitarni program ISA ,ISA² in zdaj INTEROPERABILNA EVROPA, ki je nov Program Unije za izgradnjo interoperabilne Evrope za vse evropske javne uprave, podjetja in državljane.
Elektronske storitve, predvsem javne uprave, so ključne za kakovostno sodelovanje uprave in njenih strank. Kot take morajo biti vedno ažurne in vsebovati informacije o medsebojni povezanosti. Identifikacija storitev in njihove medsebojne relacije morajo biti standardizirane in redno spremljane. Predvsem zaradi sledenja in vplivnosti sprememb dogovorjenih standardov.
Uporabniki portala NIO |
---|
Navadni uporabniki so vsi uporabniki, ki uporabljajo portal kot vir informacij o vsebini in izdelkih nacionalnega interoperabilnostnega okvira. Navadni uporabniki lahko na portalu pregledujejo vsebino in izvajajo enostavna iskanja v okviru vsebin portala ter oddajajo vprašanja. Navadni uporabniki imajo dostop do uporabniškega dela portala. |
Registrirani uporabniki so vsi uporabniki, ki uporabljajo portal kot vir informacij o vsebini in izdelkih nacionalnega interoperabilnostnega okvira, s tem, da se morajo registrirati in podati določene podatke. Ti uporabniki lahko na portalu pregledujejo vsebino in izvajajo enostavna iskanja v okviru vsebin portala ter oddajajo vprašanja ter dostopajo do izdelkov interoperabilnosti. |
Uporabniki iz institucij državnih organov: imajo enake možnosti uporabe portala kot navadni uporabniki s to razliko, da lahko dostopajo tudi do vsebin, ki so namenjene zgolj državnim organom (dostopne samo znotraj omrežja HKOM – validacija se naj opravi avtomatično ob prijavi uporabnika). Teh se ne meša in se jih ne ureja preko administracijskega vmesnika. Ti uporabniki lahko tudi oddajajo komentarje na izdelke v javni obravnavi in izdelke, ki so že v enem od statusov sprejetja. |
Uredniki: |
Uredniki spletnih strani – skrbijo za objavo vsebin spletnih strani |
Uredniki repozitorija – skrbijo za pripravo in objavo izdelkov interoperabilnosti v repozitoriju. To so po navadi predstavniki institucij državne uprave, ki so strokovnjaki s področja informacijskih sistemov (IT) in so pooblaščeni s strani svojega organa, da vnašajo resorne podatke na Portal NIO. |
Nadzorni urednike – skrbijo za pregled, kakovost, skladnost in spremljanje življenjskega cikla izdelkov To so člani skrbniških skupin. |
Glavni uredniki – potrdijo objavo izdelkov in vsebin pripravljeno s strani navadnih urednikov in urednikov repozitorija ter pregledano s strani nadzornih urednikov. |
Administratorji: to so osebe, ki skrbijo za dodeljevanje pravic uporabnikom portala in drugo administracijo ter imajo dostop do administracijskega dela portala. |